Sel (8.3.-19.4.2024)
Prostorska instalacija / mešana tehnika
Razlika med naravo in tehnologijo je globoko zakoreninjena v tradicionalnem zahodnem razumevanju civilizacijskega napredka, čeprav je bila ta razlika zavrnjena že v evropski dobi romantizma. S povečanjem ozaveščenosti o podnebnih spremembah se razprave polnijo s polarizirajočim zavračanjem znanosti in tehnologije, vse bolj utrjen dualizem naravno = dobro, umetno = slabo pa še dodatno povečuje občutek nemoči in »tehnopessimizma«, ki zavrača idejo, da bi ista tehnologija, ki je pospešila spremembe v naravi, lahko pomagala preprečiti najhujše. Pogledi družbe na tehnologijo se s časom spreminjajo, odvisno od lokacije. Ludizem in ekofuturizem sta le dva primera skrajnih ideologij, ki sta se uveljavili v zvezi z napredkom, in v sedanjem času in okolju se zdi, da nismo pripravljeni v celoti priznati obsega naše odvisnosti od tehnologij, ki omogočajo delovanje družbe. Brezžičnost in življenjska doba baterij sta postali sinonim za avtonomijo (paradoksalno še vedno v povezavi z napravami, ki nam omogočajo, da smo nenehno „priključeni“), medtem ko so kabli, žice in prevodniki – kadar je to mogoče – skriti v stenah in zakopani pod zemljo, prepuščeni naravi. V svoji ustvarjalni praksi se umetnica ukvarja z vrednostjo ter simboličnim in estetskim statusom vsakdanjih predmetov in materialov, ki nas obdajajo. V kontekstu razstavljenih del raziskuje, kako so položeni kabli in z njimi povezana infrastruktura v določeni meri odraz gospodarskih, estetskih in geografskih okoliščin. Z združevanjem tehnologije in narave umetnica poudarja pomen funkcije v povezavi z (estetično) obliko; z združevanjem kablov in delov dreves na asociativni ravni najde stično točko dveh različnih entitet v okviru njune komunikacijske funkcije.
Dela v Sel/The Messenger poskušajo vzpostaviti komunikacijo, ki se vse bolj izgublja v hrupu sodobnega diskurza o naravi in tehnologiji. Iščejo vzporednice med naravnimi evolucijskimi prilagoditvami in tehnološkimi, poskušajo ponovno vzpostaviti povezavo med umetnim in organskim s cepljenjem kablov in žic na debla dreves in tako poskušajo odpreti komunikacijske kanale med človekom in naravo. Skrita, implicitna vzporednica med materiali, ki jih uporablja umetnik, in njihovo simboliko je implicitna tudi v destruktivnosti skoraj kirurških presaditev; tako kot je nebrzdan tehnološki napredek odgovoren za izginjanje živalskih in rastlinskih vrst, je današnja tehnologija sama žrtev hitrega napredka, saj jo bo jutri nadomestila nova, medtem ko stara pogosto ostane zapuščena v naravi, kjer brez vzdrževanja vzpostavi nove interakcije z naravo, ki umetne artefakte bolj ali manj vključi vase. Podobno kot ti tehnološki izdelki z neznano funkcijo so tudi razstavljena dela odkrita skoraj po naključju in brez vmesnika ali »naprave«, ki bi gledalcem pomagala razvozlati, kaj točno teče skozi vzpostavljeno mrežo. Komunikacijske poti morajo zato z vsebino in funkcijo napolniti uporabniki sami.
S kiparsko instalacijo v razstavnem prostoru umetnica abstrahira nevidno medcelinsko mrežo podatkovnih kablov, katere žilni sistem bolj ali manj neprekinjeno oskrbuje globalni družbeni organizem. S tem razširja idejo komunikacijske mreže v naravnem okolju na globalne razsežnosti in raziskuje, ali je narava pri premagovanju velikih razdalj naš zaveznik ali grožnja krhki komunikacijski mreži, ki povezuje sodobni svet v času tektonskih geopolitičnih premikov. Kot komunikacijsko sredstvo razstava razmišlja o načinih sobivanja v hipertehnološkem svetu in postavlja vprašanje, ali lahko v naši potrebi po razvoju in napredku še vedno upamo, da bomo naravo spoštljivo obravnavali kot enakovredno entiteto, od katere je odvisno naše obstoj.
Avtorica teksta kuratorica Anja Seničar
Drevesa niso bila posekana s strani avtorice. Deli dreves so v prvotni obliki bili najdeni v gozdu.
