Zmrzovalnik kot razstavni prostor (2025)

Instalacija / Zmrzovalnik, led, surova glina, skulpturna infrastruktura, stiropor

Projekt temelji na raziskovanju preživetja in njegovega odnosa do umetnosti. Nastal je kot odziv na poglede, ki umetnost obravnavajo kot nefunkcionalno, saj ne prispeva neposredno k biološkemu ali materialnemu preživetju človeka. V okviru projekta sem raziskovala načine povezovanja umetnosti s preživetjem, potencialne uporabe in funkcije umetniških del ter odnose med njihovimi konceptualnimi in materialnimi razsežnostmi.

Raziskovala sem vzorce ohranjanja organizmov, pri čemer sem se osredotočila predvsem na načine, kako organizmi preživijo in ohranjajo svoj obstoj, tako neposredno kot posredno. Te vzorce sem nato prenesla v umetniško prakso ter k ustvarjanju umetniških del pristopila po analogiji z evolucijskimi procesi in življenjskim ciklom organizmov. Različne faze, kot so nastajanje in shranjevanje umetniškega dela, postavitev, demontaža in trajanje razstave, sem primerjala z življenjskimi cikli organizmov. Razstavo sem tako opredelila kot osrednji cilj ustvarjanja sodobnega umetniškega projekta oziroma kot ključno fazo njegovega življenjskega cikla in bistvo njegovega obstoja. Ob tem sem si zastavila vprašanje: Kako lahko k razstavljanju umetniškega dela pristopimo skozi prizmo ohranjanja obstoja?

Svoje pretekle projekte sem ponovno ustvarila po analogiji s posrednimi, biološkimi načini ohranjanja obstoja, pri čemer sem njihove koncepte obravnavala kot genetske zapise in se poslužila oblike genskega inženiringa, pri katerem sem te kode oziroma koncepte združevala ter tako ustvarjala nova, hibridna projekta. Ta proces je omogočil možnost ponovnega razstavljanja mojih preteklih projektov, ki so se v novima hibridnima deloma odražali tudi na formalni ravni.

Pri umeščanju umetniških del v razstavni kontekst sem se osredotočila na posredne načine ohranjanja obstoja ter pogosto spregledan pomen sodelovanja in medsebojne podpore med posamezniki in vrstami. Kurirala sem par hibridnih projektov in ju vključila v razstavo tako, da sta medsebojno krepila razstavni potencial drug drugega. Na ta način sta umetniški deli postali soodvisni, saj je vsako od njiju neposredno prispevalo k ohranjanju drugega.